”Neizmerno sm hvaležna da mi je bila omogočena ta mobilnost v Španiji. Videla sem ogromno, sem pa prepričana da drugače kot nek običajen turist ne bi nikoli doživela, spoznala toliko kot sem; spoznala pa sem tudi veliko super prijaznih ljudi, katerim ni vseeno in jim je mar za naravo in njene prebivalce ter za njihov obstoj.”
Maša Vidmar, študentka naravovarstva, Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma, Višja strokovna šola
Mobilnost smo opravljali v Naravnem parku Sierra de Cazorla (Sierra de Cazorla, Segura y las villas). Vsak dan dela v parku smo opravljali skupaj z agenti parka, torej tiste naloge katere so morali opravljati po službeni dolžnosti smo jim mi pomagali pri tem, ter tako iz prve roke videli njihovo predanost k skrbi za naravo in njene prebivalce.
Kot sem že omenila je naše vse splošno delo bilo prepleteno z delom agentov v parku. Približno enkrat na teden smo se z enim od agentov odpravili v porodnišnico, kjer skrbijo za obolele jastrebe, njihovo razmnoževanje – od jajca do mladega osebka. Te imajo zaprte v velikih kletkah, kjer imajo veliko prostora za gibanje, ‘bazene’ z vodo, velika gnezda na višini. Torej naša naloga tukaj je bila izprazniti vodo iz vseh ‘bazenov’ ter z pripmočki počistiti dna in to ponoviti v vseh kletkah kjer so bili nastanjeni jastrebi. Pomagali smo tudi pripraviti hrano zanje, vemo da so jastrebi mrhovinarji torej njihova hrana so mrtva divjad. Potrebno bilo razkosati nogice mrtvih koz, gamsov, ovc in podobno, ter za mladiče razkosati organe teh mrtvih koz, gamsov, ovc. Od mrtvih ovc ostane volna to smo dobro oprali in jo pustili, da s presuši in jo uporabili v samih gnezdih pri jastrebih. Ena izmed nepozabnih izkušenj mi je bila ta, da smo lahko tudi mi hranili enega od jastrebov, ker je ta na pol slep smo mu morali hrano dajati neposredno pred kljun. Moram priznati da me je bilo malo strah saj je to še vedno velik mrhovinar, na mojo srečo je poleg vsakega iz med nas pri hranjenju bil prisoten agent ki to opravlja že dlje časa. Pripravljeno hrano smo tudi odpeljali v ‘divjino’, na kraj za katerega že izpuščeni bradati jastrebi vedo kje dobivajo hrano, da pa bi jih lahko opazovali med hranjenjem smo se morali z avtom skriti pod borovce.
Z veterinarko smo se en dan odpravili na teren, kjer je bilo potrebno iz mrtvega jelena in srne vzeti vzorce organov, krvi, iztrebki, kože, in podobno. En dan smo si tudi ogledali njihovo šolo, prostore, ter osebno spoznali ravnatelja šole.
